Rolex Middle Sea Race 2022

Na regato RMSR smo se pripravljali dve leti. Odjadrali smo dve regati 1000 otokov, se udeležili Tečaja reševanja na morju ter se teoretično in praktično izobraževali. Nabavljeno je bilo precej dodatne opreme, med katero bi posebej izpostavil AIS sistem (za jadrnico in za vsakega člana posadke posebej) ter softwerski program Expedition. Še posebej Expedition je bil za nas nova dimenzija offshore jadranja, saj se ne jadra na pamet temveč na podlagi podatkov, ki jih sistem omogoča. Vloženega je bilo precej časa in energije, da smo Expedition povezali v celoto z instrumenti na Karpo ter se ga naučili uporabljati. Projekt udeležbe na tej regati je precej kompleksen in ne preseneča,  da iz Slovenije in Hrvaške na Malto kljub bližini pride le malo jadrnic.

 

Prvi šok pred startom

Na regato smo se odpravili s ciljem resnega in hitrega jadranja, ne z namenom turističnega križarjenja  okoli Sicilije. Ko smo prispeli na Malto je bilo jasno, da smo stopili v drugo dimenzijo regatnega jadranja. Ostale jadrnice so bile prave rakete in kar težko smo pogoltnili slino. Karbona je bilo na pretek tako v trupih, kot tudi v jamborih tekmecev. Spoznali smo, da na regatnem polju ne bomo konkurenčni. Realno smo z našo 14 let staro barko spadali v zadnjo četrtino flote. Še posebej, ker je bilo napovedanega zelo malo vetra, Karpo pa za konkurenčno jadranje potrebuje vsaj 10 vozlov vetra.  Sestanek skipperjev pred startom je bil kratek in jedrnat, opozorili so nas le na najpomembnejše zadeve. Ena od njih je bila, da časovne omejitve za dokončanje ni. To je bilo pričakovano, saj bi ob tako slabi napovedi vetra le malo jadrnic regato dokončalo v predvidenem času šestih dni. 

 

Ekipa z največjo skupino navijačev

V pred štartni napetosti so nas zelo razveselili navijači. Iz Slovenije jih je pripotovalo kar 30 in nobena jadrnica ni imela tako številčne podpore. Navijači z zastavami JK Loka Timing so nas glasno spodbujali in to nas je v soboto ob 11.30 kar poneslo čez startno linijo. V naši skupini 24 bark smo preko startne črte zapeljali kot tretji. Po startu smo se le počasi oddaljevali od Malte, nato je začel pihati vedno močnejši veter. V nočnem jadranju v  dvajsetih  vozlih vetra smo odlično jadrali, ter prehitevali druge ekipe. Dogodek noči je bilo srečanje s tovorno ladjo, ki je prečkala našo pot tik pred premcem in ustvarila strme valove. Ko smo se s hitrostjo preko 10 vozlov zaleteli v strme valove nam je odtrgalo škripec na vangu, vse ostalo pa je k sreči zdržalo. Za prvi del poti smo se taktično odločili za zunanji del poti, čim bolj stran od Sicilije, saj je bila za rtom Capo Passero napovedana bonaca. To nam je uspelo z oceno 8/10, saj smo vseeno malce prehitro zavili in se za las izognili vetrni luknji. V bistvu je bilo neverjetno, kako je veter iz  dvajset vozlov v trenutku padel skoraj na nič in v to veliko past se je ujela četrtina flote, ki je ostala za nami.

Med Scillo in Karibdo

Že Odisej je imel v Mesinski ožini velike težave in vanjo smo ponoči vstopili z veliko mero spoštovanja. Neugodne razmere krojijo močni tokovi in spreminjajoč veter. Skozi ožino smo prednje jadro zamenjali kar osemkrat. Navigacijo dodatno komplicira dejstvo, da imajo tovorne ladje zaradi separacijske sheme (TSS)  v tem območju prednost. Na skiperskem sestanku smo bili na to posebej opozorjeni.  Če mora tovorna ladja zaradi  jadrnice sodelujoče na regati spremeniti kurz, sledi diskvalifikacija. V praksi je to izjemno kompleksno, saj če ni vetra in te nosi morski tok, se tovorni ladji težko izogneš. Eno srečanje je bilo za nas tesno, vendar smo dobro zvozili. Na sredini ožine smo opazili dve jadrnici, ki sta se premikali precej drugače kot vse preostale. Ob podrobnejšem pregledu na AIS sistem je postalo jasno, da se premikata na motorni pogon. Naslednji dan, pod Strombolijem, sta ti dve ekipi sicer odstopili, nekaj grenkega priokusa pa je ostalo. Hitro te začne glodati črv dvoma, kdo od  tekmecev še uporablja motor, morda na bolj prefinjen način…


Na vrhu Mesinske ožine je bil morski tok izjemno močan, jadrali smo s hitrostjo  sedem vozlov, hitrost premikanja preko zemlje (SOG) pa je bila kar preko enajst vozlov. Tok in veter sta nas v pravi smeri potisnila skozi ožino, nato pa sta kot bi odrezal oba ugasnila. V taktični uganki desno, sredina ali levo smo se odločili za levo stran in kasneje se je to pokazalo kot pravilno. Do Strombolija smo po vetru, ki ni presegal dveh vozlov, prijadrali med prvimi v zadnji tretjini flote. Bolj levo od nas je upal zgolj hrvaški Munjek RS, ki je bil na tem delu po najdaljši poti najhitrejši. 

 

Dolgočasni Stromboli

Aktivni vulkan organizatorji regate oglašujejo kot enega od vrhuncev jadranja v tem akvatoriju in mimo njega smo si želeli jadrati ponoči. Želja se nam je uresničila, mimo njega smo v vetru do 3 vozle lezli celo noč, vulkan pa ni sodeloval. Na vrhu je bila komaj opazna le drobna rdeča lučka, tako da je bilo vse skupaj nezanimivo. Nasprotno je bilo veliko dogajanja v vodi. Pod jadrnico smo lahko ure in ure opazovali na tisoče meduz, osvetljenih z bioluminiscenco. Meduze mesečinke (lat. Pelagia noctiluca) si svoje ime v celoti zaslužijo. Direkten prevod je: »tista morska, ki se sveti ponoči«. Ko smo jih s svojo plovbo vzdražili so se zasvetile, dobro so bile vidne tudi ožigalke, dolge skoraj meter. Podnevi se zadržujejo globje, ponoči pa pridejo bližje površju. Občasno jih je za krmo ostalo od pet do deset na sekundo in so se čutile celo na krmilu, kot da se pluje skozi želatino. Vsi poskusi fotografiranja so bili žal neuspešni. 


V skladu s hermetičnim izrekom »Kakor spodaj, tako zgoraj« se je drug spektakel odvijal na nebu brez lune. Nekajkrat na uro so bili dobro vidni meteoriti Tauridi, zato so nočne ure minevale hitro. Velika količina zvezdnih utrinkov pa nam žal ni izpolnila želja po vetru. Zjutraj in dopoldne se je v floti okoli nas začelo aktivno dogajanje. Večina posadk je ugotovila, da bo pot do cilja še dolga, napovedi za veter so bile vedno bolj pesimistične. Ena za drugo so ekipe začele odstopati in kmalu nas je bilo na delu proti Favignani zgolj še peščica. V tem času smo prejeli žalostno novico, da je odstopila slovenska jadrnica Cleansport One, ki jo je pri Favignani zaustavila že tretja daljša bonaca, obveznosti doma  pa jim niso dovoljevale časovnega podaljševanja. 

Bog kocka

Od Strombolija smo proti Favignani že dva dni jadrali po vetru, ki je v povprečju pihal dva do tri  vozle, napovedanega je bilo še manj. Morje je bilo kot ogledalo, lokalne sapice so povzročile, da je bilo bolj kot od znanja odvisno od sreče, kdo od naše flote bo dobil pospešek naprej. Tako sta se naprej odpeljala Maltese Falcon II in Amopolo 2, s katerima smo bili dlje časa skupaj, mi pa ne. Kot bi se nekdo tam zgoraj igral, koliko potrpežljivosti imamo. Počasno premikanje nam je najedalo živce, spoznali smo, da bo vse skupaj izjemna psihološka preizkušnja. Začele so se pojavljati napetosti med člani posadke, ki pa smo jih uspeli sprostiti. Obroke hrane smo zmanjšali, sicer bi nam hrane zmanjkalo pred prihodom v cilj. 
V tem delu poti smo se nekoliko nelagodno počutili tudi zaradi intenzivne vojaške prisotnosti. Najprej je mimo priplula letalonosilka z dvema spremljevalnima ladjama, nato še podmornica. Letalonosilka je šla mimo v smeri vzhoda precej daleč, podmornica pa se ni kaj dosti ozirala na nas in se nam je približala na 300 m. Podmornica na površini med regatnimi jadrnicami je bil prizor, ki ga na tej regati res nismo pričakovali. 

Gremo do Afrike!

Običajno smo bolje od konkurentov jadrali ponoči, na delu poti mimo severozahodnega dela Sicilije  pa smo odlično jadrali tudi podnevi. Dobili smo lep vzhodnik enajst do trinajst vozlov, namestili naše skrivno orožje – Crazy Jenny (gennaker na tangunu) ter druge jadrnice začeli dohitevati ter prehitevati z globokimi jadralnimi koti. Uspeli smo prehiteti tudi prej omenjene Maltežane na Falconu in Italijane na Amopolu. Vedeli smo, da bo vetra po Favignani zmanjkalo, zato smo sprejeli taktično odločitev, da gremo po 20 NM daljši poti proti Tuniziji in nato z lokalnim vetrom iz Afrike prijadramo nazaj do Lampeduse. Za to pot se je odločila zgolj še ena jadrnica, Calypso, ki je bila precej pred nami. Njim je poteza uspela, nam pa ne, saj je veter enostavno ugasnil. Iz jader se je preko noči vlaga kar odcejala, kot v nekakšni grozljivki nas je skozi meglice nosilo proti Panteleriji. Seveda smo Calypso stalno spremljali na trackerju, taktika se jim ni najbolj posrečila in niso pridobili kakšne resne prednosti pred jadrnicami, ki so plule direktno. Niso pa tudi nič izgubili, zato smo bili kar presenečeni, ko so tudi oni naslednji dan odstopili in na motor odpluli proti Malti. 

 

Magnetni otok

Peta noč proti otoku Pantelerija je bila zahtevna. Bolj ko smo mi hoteli desno, bolj sta nas morski tok in veter do 2 vozla potiskala v levo, direktno na otok, kot bi bil namagneten. Da bi bila situacija še težja, nam je prenehal delovati merilec vetra. Dnevi so bili enostavno prekratki, da bi se dovolj napolnila baterija, ki deluje na sončne celice. Zato smo bili primorani to noč kot tudi vse druge noči do konca regate jadrati »ročno« oziroma zgolj z gledanjem na vetrno puščico. Zanimivo, tukaj so nam prav prišli googli oziroma zaščitna očala, ki so bila namenjena za jadranje po pršu ali dežju. Če stalno gledaš gor, se oko ob blagem vetru zelo izsušuje in gledanje postane neprijetno. Z zaščitnimi očali je bila težava odpravljena. 


Iz pasti pri otoku Panteleria smo se z nekaj lokalnega vetra proti jutru le izvlekli, čeprav naše jadranje na trackerju izgleda kot otroške čačke. Na tem mestu je odstopilo še nekaj jadrnic iz naše skupine. Zgolj spraševali smo se, česa jim je zmanjkalo: časa, potrpežljivosti, hrane, vode…? Maltese Falcon in Amopolo sta tako kot mi vztrajala in bila v jutranji partiji na vrhu otoka hitrejša, nato smo naredili nekaj uspešnih taktičnih tackov in ju prehiteli nazaj. V vnemi, kdo bo koga se nam je približal še Munjek. Prav veseli smo jih bili. 

 

Nočne nevarnosti

Na poti proti Lampedusi smo bili precej zaskrbljeni zaradi možnega srečanja z migranti in zjutraj smo v živo videli, kako je obalna straža pobirala nesrečnike na majhnem čolnu. Mi smo imeli srečo, saj na njih nismo naleteli, nas je pa pošteno ustrašila ribiška boja, kateri smo se sredi noči za las izognili. Možni zapleti z ribiškimi mrežami in parangali so bili nevarnost, na katero so nas precej opozarjali. Na naše olajšanje se nikjer nismo zapletli in ni bilo potrebno izvajati nočnih potopov v morje, polno meduz mesečink. Nisem prepričan ali bi takšen potop kot skipper sploh odobril. Mesečinke niso življenjsko nevarne, njihov ožig pa je zelo neprijeten. Nasploh smo zaradi mirnega morja videli precej več morskega življenja kot običajno. Številnih delfinov smo se hitro navadili, želve so bile so vidne vsak dan, pri Panteleriji sta mimo priplavala dva kita. 

Najtežji dan

Sedmi dan smo od Lampeduse do Malte pričakovali močnejši veter, dobili pa le zoprne valove, ki so povzročili, da se nam je delaminirala genova 1. Z genovo 2, ki je namenjena za veter od 12-18 vozlov, smo se v vetru 6-8 vozlov le počasi prebijali proti cilju. Amopolo in Maltese Falcon sta se na polna jadra odpeljala naprej, lahki Munjek (Sun Fast 3300) je bil v težkem morju nekonkurenčen. Naše preizkušnje kar ni hotelo biti konec, cilj se je kot v začaranem filmu stalno oddaljeval. Veter je  neprenehoma spreminjal smer in moč, zato smo se pri krmarjenju redno menjavali. Tudi najbolj potrpežljivi krmarji so v pol ure izgubili živce. Na koncu smo našli rešitev ter še podnevi ugasnili inštrumente, plovba na vetrno puščico je bila bistveno znosnejša.


Bili smo v dosegu telefonskega signala in prejemali bodrilna sporočila od vseh, ki so nas spremljali na kopnem. Spodbujali so nas tako navijači kot tudi ekipa Cleansport One, ki je želela, da regato dokončamo še v njihovem imenu. Verjamem pa, da je nas je pa marsikdo že kakšen dan ali dva prej prenehal spremljati na trackerju, ta jadralski Camino po Sredozemlju se ni in ni hotel končati. 

Konec Odisejade

Vsake knjige je enkrat konec in tako kot Odisej smo tudi mi prišli do zadnje strani. Po osmih dneh jadranja smo čustveno izčrpani zapeljali skozi cilj, ki ga več kot polovici prijavljenih jadrnic ni bilo dano videti. Bolj kot srečni smo bili olajšani, da je vsega skupaj konec. V 43. letih te regate sta bili le še dve s tako malo vetra. Tri ure kasneje se je čez ciljno črto pripeljal še Munjek RS, fante smo na ciljni črti sprejeli z na hitro izposojenim gliserjem, zaslužili so si poseben sprejem, to je bil njihov dvanajsti RMSR. 
Osvojeno 9. mesto od 24 bark v IRC 4, ter 5. mesto od 15 bark v ORC 4, je zelo lep rezultat. Vendar smo bolj ponosni na dejstvo, da smo prikazali odlično jadranje, naredili nekaj dobrih taktičnih odločitev, ter tudi v zelo šibkih vetrovih uspeli Karpo premikati proti cilju. Zdržali smo psihološke pritiske ter vztrajali do cilja, kjer nas je predsednik organizacijskega komiteja sprejel z besedami: »Vi ste pravi zmagovalci. Fantje na jadrnicah, vrednih na milijone pobirajo pokale, vendar pravi duh regate poosebljate vi. To je pravo jadranje.«